Turistična vodnica po evakuaciji: "Največjo škodo so povzročili ljudje, ki so sejali paniko"

Turistična vodnica Nadja Mirnik, ki že 20 let dela v turizmu, zelo dobro pozna Bližnji vzhod - ne le zato, ker je sama večkrat potovala po državah v regiji, ponekod tudi delala, pač pa tudi zato, ker tam vodi, tja pogosto leti, pozna postopke in ima v regiji tudi veliko znancev in prijateljev.

V času iranskega napada je bila s skupino 41 turistov že dobro uro v zraku, na poti iz Združenih arabskih emiratov v Slovenijo, ko so morali letalo obrniti in se vrniti v Dubaj. V Slovenijo so se nato vrnili šele v četrtek ob 3. uri zjutraj, in sicer prek letalske družbe FlyDubai iz Dubaja.

Zadnje dni je budno spremljala objave v medijih in na družbenih omrežjih in se zaradi nekaterih kritik poteka reševanja, ki so gotovo nastale iz nevedenja, kot pravi sama, odločila spregovoriti.

"Mi tega nismo več vajeni, ker imamo schengen"

Zmotile so jo denimo kritike na račun tega, da so potnike preusmerili v Oman. "To je bila v tistem trenutku najbolj pametna in smotrna odločitev. Takoj po napadu me je kontaktiral oče, ki je tudi 10 let delal v regiji in ima poznanstva. Tudi on mi je takoj rekel, pojdite v Oman," je povedala in dodala, da so tudi številni Slovenci, ki živijo v Dubaju, takoj odšli v Oman.

Nekateri so se pritoževali, da je pot trajala dolgo. "To je povsem normalno, mejne kontrole terjajo toliko časa, kot ga pač terjajo. Naša vlada pri tem ne more čisto nič narediti. Verjetno se starejši, ki so živeli v Jugoslaviji, spomnijo, da se je, tudi če si želel v Italijo ali pa Avstrijo, čakalo po več ur," je opomnila.

Kot pravi, so avtobusi v Oman potovali v konvojih, kar pomeni, da je moral prvi avtobus počakati zadnjega. "Prvi avtobus je čakal štiri ure in pol, zadnji pa le dve uri. Takšni so pač postopki na meji. Mi tega nismo več vajeni, ker imamo schengen. Jaz iskreno verjamem, da je bil Oman takrat najboljša rešitev," je dejala.

Kot pravi, nihče ni vedel, da se bodo zadeve v Dubaju začele umirjati in kdaj bodo vzpostavljeni koridorji. "Zmotilo me je tudi nerazumevanje nekaterih, ki so se spraševali, zakaj se naše letalo, ki je bilo že dobro uro v zraku proti Ljubljani, obrnilo. Zakaj poti nismo kar nadaljevali, če smo že bili na poti. Če po zraku letijo rakete, je najbolj varno, da gremo nazaj. Tega se ne odloči pilot sam, takšna je bila direktiva. In logično je, da je treba narediti, kar je najbolj varno," je prepričana.

Nekateri so se spraševali tudi, zakaj enostavno niso šli po drugi poti. "To ni avtocesta, ko na navigaciji vidiš, da je bila prometna nesreča in narediš obvoz. Gre za zračne koridorje in od vsake države posebej je potrebno dovoljenje, da lahko letiš. Zračne poti so bile, ko smo bili mi v zraku, polne. To je res veliko letal in pilot se ne more kar odločiti, da bo šel po drugi poti," je pojasnila.

"Informacije so se zelo hitro spreminjale"

Številni so bili kritični predvsem zaradi pomanjkanja informacij. Mirnik se je sicer strinjala, da je bilo lažje tistim, ki so potovali z agencijami, saj so bile agencije in turistični vodniki noč in dan na liniji s pristojnimi, ki so iskali rešitve. A točnih informacij ni bilo, ker so se razmere zelo hitro spreminjale. "Vmes smo že mislili, da je vsega konec, nekaj ur kasneje pa smo slišali, da so bombardirali ameriški konzulat v Dubaju," je navedla kot primer.

Poudarila je tudi, da je bilo na začetku veliko nepopolnih informacij, a da je bilo veliko tudi lažnih informacij. "Zdelo se mi je pomembno, da delujemo kot ekipa in ves čas smo preverjali, kaj drži in kaj ne. Jaz na terenu, agencija pa iz Slovenije," je pojasnila. "Pojavljali so se tudi čudni klici iz arabskih številk, zato nekateri niso verjeli, da so jih dejansko klicali z ambasade," je dodala.

Neposrečena se ji je zdela prvotna izjava vlade, da je v Dubaju okoli 200 Slovencev, saj je tudi to povzročilo nekaj panike. "Veliko ljudi si je potem mislilo, da zanje pa sploh ne vedo, da so v Dubaju in se spraševali, kako jih bodo rešili," pravi sogovornica. Dodala je, da so jim dali na začetku e-mail naslov, prek katerega so želeli narediti seznam vseh Slovencev, ki so obtičali v Dubaju, vendar naslov ni deloval, potem pa so se seznami tudi podvajali, je bila kritična.

"Verjamem, da so na ambasadi in v Sloveniji potrebovali nekaj časa, da so se sploh organizirali, razmislili, kaj bi bilo najbolje narediti in usposobiti ljudi. Saj nobena država ne ve, kje so vsi njeni državljani v vsakem trenutku. Saj niso mogli imeti tega podatka," je menila.

"Največjo škodo so povzročili ljudje, ki so sejali paniko. Prerivali so se in kričali"

"Večjo škodo kot rakete, ki so letele po zraku, so povzročili ljudje, ki so sejali paniko," je zatrdila vodnica. Ko so v sredo prišli na dubajsko letališče, še vedno niso vedeli, ali bo dejansko vzletelo kakšno letalo proti Sloveniji. "Z agencije sem prejela klic, da je na seznamu letalo za Slovenijo, za katero se ne da kupiti kart, ker je šlo torej za evakuacijski let," je povedala in pojasnila, da je ambasadorki potrdila, da bo šlo na let vseh njenih 41 potnikov.

Medtem ko je bila ambasadorka s seznamom, kdo se lahko vkrca na letalo, na poti na letališče, je Mirnik na kup zbrala vse Slovence. "Pri prtljagi smo srečali še druge Slovence in na koncu na kupu ni bila le moja skupina, pač pa okoli 150 Slovencev," je povedala.

Blizu so bili tudi Italijani, ki so čakali na evakuacijo in še številni drugi, ki so želeli čim prej priti na prosto letalo. "Ambasadorka je malo zamujala, meni pa je agencija prek telefonskega klica sporočila, da je na poti. A medtem ko smo jo čakali, je eden od 150 Slovencev začel delati paniko, češ da bo letalo čez uro in pol vzletelo, z nami ali brez nas," pripoveduje.

"Nekdo je začel govoriti, da bomo vsi ostali tu in se ne bomo mogli vrniti. Ljudje so začeli protestirati, kričati, se prerivati. Grozno je bilo. Jaz sem šla zato do osebja in jih vprašala, ali bomo ujeli letalo, če ambasadorka s seznamom zamuja. Potrdili so mi, da nas bodo, ker gre za evakuacijski let, počakali in naj ne skrbimo. Ko sem prišla nazaj, sem gospodu rekla, naj ne širi nepreverjenih informacij. On pa je odvrnil, da ve, da letala letijo na pol prazna in nadaljeval širjenje panike," je dejala.

"To kritiziranje nekaterih je samo zniževalo moralo. Ko sem jim skušala določene protokole in zadeve pojasniti, so nekateri rekli, da zagotovo delam na ministrstvu ali celo, da sem podpornice vlade. Nisem ne eno ne drugo. Jaz samo že celo življenje potujem in vem, kako deluje letalski promet," je pojasnila.

Ko je po 10 minutah, ki so se zdele kot večnost, prišla ambasadorka, je vsem odleglo. "Ambasadorka je nastopila pozitivno, češ naj ne skrbimo, da se bomo zdaj vrnili domov. Ambasadorka sploh ni prišla do besede, ker so vsi rinili vanjo. Skoraj so jo poteptali. Ves čas ji je zvonil telefon. A nas je vseeno spravila do okenca in domov," je še povedala.

"Kritike so prihajale predvsem s strani ljudi, ki se ne spoznajo na zadeve"

Pripomnila je še, da so kritike prihajale predvsem s strani ljudi, ki se ne spoznajo na zadeve - ne na letalski promet, ne na dogajanje po svetu. "Videla sem, da se je nekdo pritožil, ker ni imel toplega obroka. Mislim, uradno so te evakuirali z vojnega območja. Jaz ne razumem," je dejala.

Čeprav bi lahko bilo tudi bolje, je prepričana, da se je osebje nadvse trudilo in evakuacije dobro izpeljalo. Izpostavila je nekatere druge države, ki svojih državljanov niso spravile domov, nekateri bodo morali za evakuacijsko pot plačati iz lastnih žepov.

"Ni se lahko organizirati v takšnih razmerah, ko se stvari dobesedno spreminjajo iz minute v minuto," je sklenila in dodala, da je vesela, da so doma.